Rak prostate je po podatkih Onkološkega inštituta – registra raka najpogostejši rak pri Slovencih in tudi drugje v Evropi. Pri nas so leta 2020 na novo odkrili 1460 bolnikov. Po uradni medicini so nevarnostni dejavniki za nastanek tega raka starost, rasa in dednost, petina bolnikov naj bi imela družinsko obremenitev. Kaj pa o raku prostate pravi nova medicina po nemškem zdravniku dr. Ryku Geerdu Hamerju, nam bo pojasnil naturopat Jože Medle.
Kaj odgovorite moškim, ko vas vprašajo za raka prostate?
Štiriinosemdesetletni gospod me je prosil za posvet v zvezi z rakom na prostati. Prosil sem ga, da mi opiše težave, ki jih ima kot bolnik z rakom na prostati. Odgovoril mi je, da nima nobenih težav. Vprašal sem ga, zakaj je potem šel k zdravniku. Zato, ker se je slabo počutil in tedaj mu je osebni zdravnik tudi odredil pregled krvi v laboratoriju. Ugotovili so mu povišan PSA (prostatični antigen), in sicer enajst nanogramov na mililiter (ng/ml), referenca pa je do štiri nanograme na mililiter. Gospod je bil napoten na Onkološki inštitut, kjer so mu predlagali kemoterapijo. Samo zaradi povišanega PSA. Zdravnik mu je dejal, da ne bo dočakal pet let življenja, če ne bo sprejel kemoterapije, torej bo umrl nekje do starosti devetinosemdeset let.
Kaj pomeni PSA?
PSA – prostatični antigen, se imenuje prostatični kljub temu, da ga tvorijo tudi naša pljuča, jetra, trebušna slinavka, in celo pri ženski poleg skenejeve žleze (ženska prostata) dojke (nosečnice celo največ). PSA so našli celo pri ženski v likvorju (možgansko-hrbtenjačni tekočini), ki so ga punktirali iz hrbtenjače; in to ne malo, večkot deset nanogramov na mililiter. Pri ženskah ga velikokrat odkrijejo v serumu, jajčnikih in endometriju (maternični sluznici). Javnost in stroka je zaradi tega zbegana, zato stroka že govori o »potencialnem« novem markerju pri ženskah (?). Poznam kar nekaj primerov, ko so gospodom operativno odstranili prostato, pa so imeli v krvi kljub temu povišan PSA. In poznam primere gospodov, ki imajo povečano prostato in težaves prostato (zelo pogosto uriniranje), pa nimajo povišanega PSA. Torej, kdo ima potemraka na prostati? Tisti, ki nima povečane prostate in nima težav? Ali tisti, ki imapovečano prostato in ima težave, a nima povišanega PSA?
Kaj bi odgovoril dr. Hamer?
Da niti prvi, niti drugi. Dr. Hamer je dejal, da moškemu, ki ima povišan PSA in nima težav s prostato, ni treba v zvezi s tem storiti prav ničesar. Prostata je žleza, v kateri nastaja semenska tekočina. V skladu s svojo ključno vlogo pri razmnoževanju (arhaično gledano) biološki konflikt, povezan s prostato, zadeva razmnoževanje – oplojevanje. Moški lahko trpi zaradi razmnoževalnega konflikta, ko ne more oploditi partnerke in postati oče otroka, na primer zaradi erektilne disfunkcije(spolne nezmožnosti) ali neplodnosti, vključno z nezmožnostjo zanositve partnerice(ženske neplodnosti). Vazektomija (sterilizacija moškega) lahko na subtilni psiho-biološki ravni povzroči oploditveni konflikt.
Ali za prostato trpijo le starejši moški?
Ne. Moški lahko doživljajo konflikt, ko se njihovi potomci ne razmnožujejo, recimo zaradi homoseksualne usmerjenosti, ostanejo brez otrok ali zaradi splava. Moška prostata je povezana s konfliktom parjenja. Če moški doživi spolno zavrnitev, oziroma občutek, da je spolno neželen, ravno tako doživi paritveno – oploditveni konflikt. Ta se aktivira tudi z izgubo spolnega partnerja ali s spolnim rivalstvom (»boj za žensko«). Moški strah, da bi njegova spolna partnerka privlačila drugega moškega, bi lahko sprožil konflikt, še posebej, če je tekmovalec mlajši ali ima več »spolnega potenciala«. Poleg tega prostata ustreza konfliktu med spoloma, ki se je pojavil kot »grd konflikt z žensko«. Denimo, da je ženska dominantna nad moškim, da prevladuje ter ga ponižuje in je prostaška. Ali pa moškemu pogosto nasprotuje iz različnih vzrokov. Je nespodobna kot žena ali mati. Ali je ponižan s strani žene, ki je oblastna. To lahko »udari« naravnost v moško prostato.
Kdaj pa imajo moški največ težav s prostato?
Po statistiki je to v obdobju, ko gre ženska v menopavzo. Takrat se pri njej hormoni znižajo, izgubi menstruacijo, ovulacijo, libido. Pojavi se suha nožnica zaradi spremembe hormonov, obliva jo po telesu. Moški gre v andropavzo (moško menopavzo) približno dvajset let kasneje. In tukaj nastopi težava. Ženski spolnost ni več toliko pomembna, pri moškem pa seveda ni tako. Pričnejo se nesoglasja, žena vedno pogosteje odvrača moža. Njegovi možgani to arhaično prevedejo v nezmožnost parjenja- oploditve. Sproži se biološko dogajanje, premalo semenske tekočine – oploditev ni možna. Semensko tekočino tvori prostata in da bi nastalo več semenske tekočine, mora prostata povečati nastajanje celic. Kar pomeni: več celic, več semenske tekočine – večja možnost oploditve. Ko se žleza poveča, stisne – objame sečnico in uriniranje je oteženo. Bolj in dlje ko je moški v konfliktu, bolj se poveča prostata, bolj stisne sečnico, težje je uriniranje.
Kako v teh primerih moškim pomaga medicina po dr. Hamerju?
Rešitev je pogovor z nekom, ki ve, zakaj se moškemu to dogaja. Pogovor z ženo in možem, kako v nadaljevanju to rešiti najbolje za oba. Pomembno je, da partnerja vesta, kaj se dogaja. Z dolgotrajno konfliktno dejavnostjo, ko se konfliktno stanje ponavlja in ponavlja, naraste več konfliktov, več celic, večja je prostata, težje je uriniranje in bolj pogosto.
Kaj pa hormonske terapije klasične medicine?
Hormonske terapije klasične medicine (standardno zdravljenje raka prostate) so usmerjene v “upočasnitev rasti raka” s preprečevanjem nastajanja moških hormonov, kot je testosteron. To je na podlagi domneve, da moški spolni hormoni spodbujajo rast celic prostate, kar pa ne drži. Neželeni učinki zdravila so težave z erekcijo, občutljive bradavice in vročinski oblivi. Razlog, zakaj se zdi, da »terapija« deluje, je, da hormonska manipulacija spreminja moško biološko identiteto. Po domače, moški postaja ženska in rezultat te hormonske manipulacije je nezainteresiranost moškega do seksa z žensko. To pomeni izgubo libida, ki vpliva na skrčenje prostate. Na ta način moški ni več v konfliktu, tudi če žena ostaja »spolno težje dostopna«. Zakaj hormonska terapija število celic zmanjša, zdravniki seveda ne vedo, pravzaprav trdijo, da zmanjšanje testosterona vpliva na zmanjšanje prostate. Za moškega tako prvotni paritveni konflikt postane nepomemben in se »tumor« prostate skrči. Lahko pa bi se skrčil brez škodljive sintetične hormonske terapije, ki spreminja moškega v žensko. Torej po hormonski terapiji moški postane »ženska« in takšen ni več v paritveno -oploditvenem konfliktu, ženska mu ni več spolno privlačna in prostata se zmanjša,odvečne celice prostate razgradijo bakterije.
Po radikalni odstranitvi prostate, veliko moških ostane z urinsko inkontinenco in erektilno disfunkcijo (spolno nezmožnostjo), kar pomeni dodatne konflikte. Slaba samopodoba – samorazvrednotenje je eden od konfliktov, ki sproži biološki proces na kosteh in je diagnosticiran kot rak metastaza na kosteh (sramna kost, ali okolica trtice). Po diagnozi raka na kosteh pa še dodatni smrtni strah, ki lahko sproži biološki konfliktna pljučih, diagnosticiran kot rak na pljučih. Torej več diagnoz, več strahu, več konfliktov, in ne metastaze.
Po podatkih registra raka obolevnost moških za rakom prostate raste. Bi se strinjali s tem?
PSA nad štiri nanograme na mililiter šteje za “nenormalno”. To je edini razlog, da je rak prostate postal hitro vodilni »rak« pri moških. Urologi in onkologi pa ne znajo odgovoriti na ključna vprašanja. Zakaj nekateri moški s povišanim PSA nimajo nobenih težav s prostato? Zakaj nekateri moški z zelo povečano prostato nimajo povišanega PSA? Zakaj imajo nekateri moški po odstranitvi prostate, ki tvori PSA, povišan PSA? Zakaj imajo tudi ženske PSA v krvi? Na vsa ta vprašanja dr. Hamer odgovarja v petih bioloških zakonih, ki jih opisujem v moji knjigi »Zdravilo« za vse bolezni je na dosegu roke že 30 let.
Imate dodatno vprašanje?
