Možganski releji imajo nadzor nad vsemi organi oziroma tkivi v našem telesu. Vsakič, ko mi doživimo travmo, stres, šok, ki je dovolj močan, se aktivira eden od možganskih relejev in prične se biološki proces na enem izmed tkiv v, ali na telesu. Vse to je lahko vidno, če takšni osebi naredimo CT glave brez kontrasta. V aktivni fazi je ta označba (okrogle oblike) na samih možganih zelo slabo vidna, tako da je potrebno kar nekaj izkušenj da to zaznamo. Da bi bralci lažje videli kako to izgleda je rele na sliki 1 in 2 dodatno označen.
CT glave (slika 1) prikazuje možganski rele za jajčnik in želodčno sluznico, slika 2 pa za mlečno žlezo dojke v aktivni fazi (temna obroba na sliki 2 pomeni, da se konflikt ponavlja), in v fazi ozdravitve slika 3, ko se temno obarva (CT ni od iste osebe):
slika 1 slika2
Ko se možganski rele v fazi ozdravitve temno obarva in takšni osebi zaradi določenih simptomov naredijo CT glave, klasična medicina to opredeli kot možganski tumor – »gliom«, »glioblastom« ali »astrocitom«, za katerega trdijo je potrebno obsevati, izrezati, vse pa kot pravi klasična medicina podpreti s kemoterapijo. V veliko primerov takšni ljudje iz bolnice pridejo težki invalidi.
slika3 slika 4
Razvrstitev možganskih «tumorjev« (stopnje 1 do 4) temelji na gostoti glialnih celic; 4. stopnja velja za “najbolj agresivnega” z nagnjenostjo k “širjenju po možganih”. Če najdejo več kot en “tumor” v možganih, se diagnoza glasi: “več metastaz v možganih” (kar običajno takoj sproži nov biološki konflikt pri bolniku zaradi novega močnega strahu!). Dr. Hamer je že 30 let nazaj dokazal, da tako imenovani možganski tumorji niso rak, temveč znak, da v možganih in nekje na – v telesu poteka naravni biološki proces, ki je bil sprožen zaradi neke travme, šoka, stresa. Torej če najdejo dva, ali več »možganskih tumorjev« to pomeni, da je imela ta oseba dva ali več bioloških konfliktov, ki so v možganih zaznamovali dva ali več možganskih relejev in ne razsevkov po možganih.
Po teoriji klasične medicine o metastazah “metastatski možganski tumorji” nastanejo iz rakavih celic nekje v telesu, ki domnevno potujejo po krvnem obtoku v možgane. Nenavadno je, da ta trdna medicinska dogma popolnoma zanemarja krvno-možgansko pregrado, ki jo tvorijo iste glia možganske celice, ki domnevno ustvarjajo “možganski rak”. Splošno znano dejstvo je, da krvno-možganska pregrada omejuje prehod »škodljivih snovi« iz krvnega obtoka v možgane. Pričakovali bi, da so to tudi rakave celice! Trenutna medicinska teorija trdi, da so metastazirajoče celice iste vrste kot tiste v prvotnem tumorju. Na podlagi te trditve bi morale biti rakave celice, ki izvirajo iz dojk, debelega črevesa, prostate… najdene v možganih, vendar za to ni dokazov! Druga točka, ki ostaja odprta, je: zakaj možganski tumorji nikoli ne metastazirajo v telo, torej v obratni smeri iz možganov v telo?
Dr. Hamer trdi, da kirurška odstranitev »tumorja« ne ustavi procesa celjenja. Zato se “možganski tumorji” vračajo, razen če je operacija pohabljanja šla daleč v možgansko tkivo. Po eksciziji se v kirurški votlini oblikuje cista, ki se prekomerno napihne zaradi okolnega edema. Možganska cista nastane tudi, ko je faza zdravljenja večkrat prekinjena zaradi ponovitev konfliktov. Z nenehnim spreminjanjem med aktivnostjo konflikta in celjenjem se možganski edem izmenično krči in širi. Zaradi »učinka harmonike« postane možgansko tkivo togo in neprožno. Na eni točki tkivo lahko poči, kar povzroči nastanek ciste, napolnjene s tekočino. Raztrganje lahko povzroči možgansko krvavitev (zmotno se domneva, da je vzrok možganska kap ). Kemoterapija ima enak učinek. Z vsakim režimom kemoterapije se proces celjenja nenadoma ustavi in možganski edem se zmanjša; po kemoterapiji se celjenje nadaljuje in edem ponovno začne rasti. Tudi obsevanje ogroža celjenje. Možgansko tkivo, ki je bilo obsevano, izgubi potrebno elastičnost, poleg tega obsevanje povzroča precej težkih stranskih učinkov.
Kaj se pravzaprav dogaja z možganskim relejem po tem, ko smo doživeli neko travmo, ki je sprožila biološki proces. V konfliktni fazi se rele samo označi in je viden na CT glave kot krog in ga je zelo težko zaznati, ker nima niti obrobe, je pa rahlo drugačne barve kot ostala glia- slika 1. Če je konflikt v recidivu, torej če se ponavlja, se pojavi tanka temnejša obroba, kot je prikazano na sliki 2. Ko bolnik reši konflikt pa je videti povsem temno polje, kot kaže slika 3. Na sliki 4 vidimo zadnjo fazo ozdravitve ko možganski rele spremeni barvo v belkasto in se počasi krog manjša do končne faze imenovane kalcifikacija (slika 5), ko so vidne res še komaj zaznavni majhni kalcinirani ostanki, ki ne povzročajo težav.
slika5
V primerih (slika 1 in 2) ne povzroča težav. Ko rešimo konflikt, se prične faza ozdravitve, ko se rele temno obarva, ker na to območje glije priteka več serozne tekočine in vode, zato se na področju releja pojavi oteklina – edem za zaščito možganskega tkiva, rele se poveča. Povečanje lahko povzroči tudi rahlo poškodbo nevronov znotraj določenega možganskega releja. Vzporedno z zdravljenjem psihe in organa poteka tudi proces obnove prizadetih nevronov. To se dogaja v prvem delu faze celjenja. Obseg edema je določen z intenzivnostjo predhodnega konflikta v trenutku ko smo doživeli travmo.
Odvisno za kateri rele gre in kje se ta nahaja, se lahko vzporedno zaradi otekline pojavijo določene težave zaradi pritiskanja edematiziranega releja na določene centre v možganih. Tako imamo lahko v tem času občutek slabosti, vrtoglavice, težave z vidom, sluhom… bolj ko je rele v bližini centra za ravnotežje, več tovrstnih težav imamo lahko. Te težave običajno osebo pripeljejo do zdravnika, ki največkrat odredi CT glave in seveda opazijo temen obroč – krog kot je na sliki 3, kar opredelijo kot možganski tumor. Na sredini faze ozdravitve se pojavi epileptoidna kriza (opisujem v knjigi) ko se edem- oteklina iztisne in takrat se za kratek čas težave z ravnotežjem, slabostjo, bruhanjem, vrtoglavico še povečajo. Oseba se takrat, če ne pozna Hamerjeve medicine, zelo prestraši. Če ne prej je za klasično medicino to znak za nujno operacijo »tumorja«. Če bolnik to fazo pozna in jo pričakuje, se ne bo podvrgel operaciji. Po epileptoidni krizi se stanje umiri, edem – oteklina na možganih se iztisne, biološki proces se zaključi, v kolikor ni ponovitve konfliktov. Vse to je ugotovil dr. Hamer na več tisoč pacientov.
Možganski releji, ki so v bližini četrtega možganskega ventrikla, kot so: rele za maternico, prostato, žrelo, pljučni parenhim, pinealno žlezo – epifizo, hipofizo, ščitnico… v biološkem procesu, lahko v fazi ozdravitve povečan rele zapre – stisne četrti možganski ventrikel in povzroči hidrocefalus (opisujem v knjigi). Namreč pretok možganske tekočine – likvor se ne pretaka več v smeri hrbtenjače in zaostaja v glavi, kjer se kopiči in ustvarja pritisk, zato je v takšnih primerih potrebno uvesti začasno drenažo likvorja, dokler se edem ne iztisne in rele sprosti pot likvorju po hrbtenjači. V takšnih primerih lahko pomaga tudi začasna uvedba kortizola, ki pomaga iztisniti – zmanjšati edem.
Slika 6 kaže na hidrocefalus pri zaprtem četrtem možganskem ventriklu
Na sliki 7 lahko vidimo CT možganski rele (za pljučne celice alveole), ki pritiska na četrti ventrikel
Določeni možganski releji pa lahko zaprejo tudi odvod likvorja iz notranjih možganskih ventriklov, kjer se proizvaja glavnina likvorja in se posledično povečuje prvi, drugi ventrikel, ki lahko pritiska na določene centre v možganih, ko se ventrikel razširi (slika 8).
slika 8
Globoko v možganih se nahajajo tudi majhne žleze epifiza, hipofiza… Epifiza je žleza, ki proizvaja hormon melatonin. Ta žleza se lahko poveča in jo prepozna klasična medicina kot tumor epifize. Po dr. Hamerju ne gre za tumor in nobene potrebe ni po izrezovanju ZELO težko dostopnega mesta globoko v možganih. Če se vprašamo kakšna je funkcija epifize (pinealne žleze) bomo takoj prišli do odgovora. Epifizo sestavljajo pinealne celice-pinealociti, ki proizvajajo hormon melatonin. Melatonin žleza proizvaja normalno v nočnem času, ali če delamo oziroma bivamo v temi. Normalen dnevno nočni ritem telo ne zaznava kot potrebo po povečani proizvodnji melatonina, če pa mi iz določenih razlogov živimo v temi večji del dneva in noči, ali če možganom dajemo informacije v prenesenem smislu, TAVAM V TEMI-NE VIDIM IZHODA… se bo sprožila celična proliferacija pinealocitov v epifizi, ki bodo lahko proizvedle več melatonina, več celic pa pomeni večja žleza- povečana epifiza, ki lahko povzroči določene simptome, ki nas privedejo do zdravnika, ki na CT glave ugotovi »tumor epifize«. Takšnih primerov ni tako malo v Sloveniji.
Potrebno je samo rešiti konflikt in živeti v normalnem dnevno nočnem ritmu. Po razrešitvi konflikta glive ali mikobakterije, odstranijo celice, ki niso več potrebne in epifiza se zmanjša. Proces celjenja spremlja nočno potenje. Podobno se dogaja z hipofizo, ki leži blizu epifize. Funkcija hipofize je proizvodnja kar nekaj hormonov (rastni hormon STH, LH-luteinizirajoči hormon spodbuja ovulacijo, FSH-folikle stimulirajoči hormon igra vlogo pri pubertetnem razvoju, metabolizem, TSH – ščitnični stimulirajoči hormon, ki uravnava hormona T3 in T4 – ravni tiroksina, ACTH-adrenokortikotropni hormon in nekateri vidiki nosečnosti, poroda oksitocin povzroči krčenje materničnih mišic med porodom in dojenja – prolaktin stimulira prsne žleze za proizvodnjo mleka)… Torej ko osebi ugotovijo, da se je povečala hipofiza v možganih, najprej pomislimo, da se je potreba po enem od naštetih hormonov povečala, zato so se povečale celice žleze hipofize, kar pa seveda ni tumor. Ko ne bomo več svojim možganom posredovali informacij, zaradi katerih so se začele povečevati celice hipofize, se bo hipofiza zmanjšala na prvotno stanje. En primer: ko je manjši deček ves čas nadlegovan s starejšim in večjim od sebe in se torej počuti premajhnega, da bi se uprl in ga to zelo muči, lahko hipofiza prične povečevati število celic in sama hipofiza se bo posledično povečala, da bi zagotovila več rastnega hormona. Takšne primere poznamo iz zgodovine, saj je rast v tem primeru neskladna, se povečajo samo določeni deli telesa, npr. glava, dlani, stopala… Torej otrok se do določenega leta starosti razvija normalno, potem pa se pričnejo anomalije na določenih delih telesa. En tak primer si lahko preberete tukaj: https://en.wikipedia.org/wiki/The_French_Angel
Seveda zdravniki v takšnih primerih krivijo hipofizo v smislu rasti kot tumor, gre pa seveda za konflikt majhnosti, ne moči se upreti večjemu in ko ta konflikt rešimo, bakterije ki so zato predvidene razgradijo na novo zrasle celice hipofize in »tumorja« ni več.
Večje težave in več komplikacij s »tumorji v možganih« imajo ljudje, ki dolgo časa vztrajajo v konfliktnih situacijah, še slabše jo odnesejo ljudje, ki živijo v visečih konfliktih, torej ko rešijo konflikt, pa ga zopet obudijo in to ponavljajo dolgo časa. Zaradi tega se možganski rele poveča, zmanjša… (učinek harmonike), tkivo postane togo in lahko poči… Zato je tako zelo pomembno, da imajo ljudje informacije kaj se jim dogaja, kaj se lahko zgodi, in naredijo vse za čim manj konfliktov in čim hitrejše razreševanje le teh.
Imate dodatno vprašanje?
